Ko se bog utrudi od pisanja vseh usod
zadrema
iz rok mu pade nalivnik
udari ob nebo
črnilo brizgne
noč se razgrne nad ljudi
ki sanjajo zmedene slike
nedopisanih življenj

ko je tinta že popivnana
zazehajo v bledo jutro
gredo naprej
spet se piše
tu in tam komu
postavi pika
počaka na novo poglavje
v neskončni pripovedi
kjer me ponovno najdeš, dragi
po drhtečem srcu
me prepoznaš
stvarniku se zmeraj znova zatrese roka
ko me zapiše tebi
a ve
da drugače ne gre
svetu ne more vzeti
največje ljubezni