Postavam sam v preddverju domišljije
iščoč ostanke njenega slovesa,
a najdem le še žalost, ki raztresa
po poljih sanj črepinje poezije.
.
Stekleni verzi, polni solz spoznanja,
ne nehajo skeleti v večni rani,
tej srčni sagi nikdar dokončani –
kot trnje so, ki v meni zdaj poganja.
.
V brezčasju ječe brez zidov in rablja
odtavam v sen preteklih dnevov sreče,
kjer hrepenenje njo mi upodablja,
.
ponovno zbuja upanje blodeče,
saj moja strta duša ne pozablja
ljubezni najine še vedno tleče.