Ko noč srce ovija v svoje mreže;
v njih pajčevino na belini svile
iz niti solz, ki so gorje umile;
spomin na njo sonetov voz mi vpreže.

                   .
Ples rim in verzov v vencu se prepleta,
pretaka kri se moja v njene vene,
zadržkov zdaj veriga se razklene,
ki je dušila dušo mi poeta:

                .
“Ovij si sanje v mojo pesem, draga,
naj te ponese čustev rapsodija
in končno vse pomisleke premaga

                    .
srce naj tvoje, ki se tu opija
z ekstazo stihov, ki jih v večnost zlaga
le zate v meni strastna domišljija.”