Jasa

Še slutim v megli bežno silhueto,
četudi nate že spomin zgineva;
še vedno polno je srce odmeva
čeprav že kmalu bo minilo leto.
.
Če bi takrat, dekle, se vsaj ozrla,
zagledala bi le še ruševino,
le senco mene vpeto tja v temino,
le krik, ki se mi je izvil iz grla.
.
Sestavljam v verze pest utrinkov časa,
ki so edino, kar je še ostalo,
ko si odšla, ti muza temnolasa,
.
v srce si zasadila mi bodalo …
kjer gozd je rasel, zdaj je le še jasa,
na njej pa grob tih, ki prekrit je s skalo.