Brez vsakega je upanja in sreče
njo ljubil, ki ukradla je za vedno
srcé mu, ki pa zanjo ni b’lo vredno
uslišanja te želje koprneče.

                .
Odšel je v gozd temán, na breg tolmuna,
z Undino zbúdil spet ljubezen spečo,
v zanosu sle jemal jo vso drhtečo,
kot ogenj zvezd je strast žarela njuna.

                 .
Ko z jutrom déva je spoznala zmoto,
prišla do fanta je, ga zapeljala,
a nevede priklicala strahoto:

                     .
tegà ni nimfa oprostíti znala
in je; vrnívši se v vodé temoto;
“Izjókala sem ga do smrti.”, d’jala.