Franjo Frančić “Moje življenje”
Našli so me na smetišču,
med mrtvimi trupli
ob rojstvu zavrgli
nihče me ni imel rad,
obsodili, da ne bom vedel nič o ljubezni,
o varnosti, nežnosti, toplini,
zapirali so me v izbo,
ure in dolge dneve,
me ranili za vedno,
me pahnili v pekel,
mi posušili vse solze,
mi v led okovali čas otroštva,
mi uničili mladost,
me naselili na grad,
mi vžgali črno pego čez oči,
mi naselili demone v spanje,
da nisem več mogel najti miru,
bel in sam,
za vedno.
Jednom
Kad usnule trave dodirnemo šapatom tijela,
kad prstima spletem vjetar u tvoje grudi,
dok dišeš sa zemljom koja je vlažna i vrela,
a nebo nad nama u drhtaju želje se budi,
pusti me u taj trenutak još malo snenu,
ne diraj nemirom snove koji se smiješe
tek pogledom svojim grli me zaljubljenu
i čuvaj tu sliku u srcu i pamti…
To jednom bješe.
Milan Janković “Odrazu u ogledalu”
Gledam duboko u svoje oči…
– Kao izgubljena duša bez doma,
zaboravio sam način praštanja,
držeći sve svoje emocije
iza nasmiješenog lica…
“Ti si g. fin momak, odraz ti laže…”
Dejan Bosil: sonet “Valentina”
Čeprav mogoče res ne bodo skupaj
stopinje najine na isti poti
in nama smeh otrok nikdar naproti
prišel ne bo, srce mi pravi: “Upaj!”
.
Čeprav drugačne boš izbrala sanje,
kot meni noč vznemirjajo zdaj vsako,
preteklo vse naredil bi enako,
na to še enkrat šel bi potovanje.
.
Čeprav ostala v tebi bo tišina,
boš v meni večno verze šepetala,
rim tvojih bo objela pajčevina
.
spomine nate, vse, kar si mi dala;
ti pesem moja, moja “Valentina” –
lepota tvoja v času bo obstala.
